Nekega dne sem ugotovila, da sem siva. Najprej je bilo malo sivčkov, nato sem po nekem osebnem šoku v enem tednu čisto osivela. No, skoraj čisto, da ne bom pretiravala.
Kupila sem si blond barvo in jo uporabljala eno leto. Vedno sem kupila isto znamko in številko, da sem bila ista. Do nekega dne, ko so to barvo ukinili. Pa zakaj, ko sem se jo ravno navadila. JOOOJ, ženske novo, novo, novo, potem pa proizvajalci nam konzervativkam zmešajo ritual.
Jane, ne kompliciraj! sem si rekla...
Slika: Jaz in Maša leta 2013, jaz noseča.
OK, vzamem drugo in pridem domov. Po babje ne preberem navodil, ker je logično, da vedno pustiš gor 45 minut in imaš lepo glavo.
Kakšne 5 minut še pozabim in laufam sprat glavo.
Imela sem lase do ušes. Ravno sem si puščala dolge.
Neeeee, neeee, ne more biti res. Lasje so bili suhi, štrenasti, stali so kot po električnem udaru. Zažganina je krasila mojo glavo.
Če otrok ne spi, Spalna pučka poskrbi. Čuva ga :)
In to jaz, ko sem bila vedno ponosna kot lev na svoje lasje, imam sedaj neko zažgano gnezdo na glavi. Hitro, obstaja rešitev, vedno na to prvo pomislim. Misli, misli, misli…
Delam research po možganih dol in gor kaj naj naredim. In se spomnim, da je zdajšnja bivša od mojega bivšega frizerka in je vedno lepo uredila frizurce mojim dvem hčeram. Eli je prav popravila lase. In res imam dober občutek, kdo dela z ljubeznijo in kdo z neko jezo.
»Elaaaaa, daj mi hitro telefon od Maše!«
»Ja kakšna pa si mami?«
»Tiho, samo hitro mi daj telefon.« siknem čez zobe.
»Ja, itaq« je očitno povezala sinapse v možganih, pametna tale moja punca.
Pokličem v paniki, na jok mi je šlo, ko sem se v kopalnici gledala v ogledalo. To je za žensko res grozno, če bere kateri moški, da bo vedel, da je to hudo huda reč za žensko.
Mi Maša, zdajšnja bivša od mojega bivšega reče: »Pridi kar takoj.«
Vsaj ena razume. Ja, ženska je, pa frizerka. Nisem veliko razmišljala, s paniko dol po stopnicah, z ihto v avto, še danes ne vem točno kako sem prišla do tja.
Pridem v dizajnarski spa center, luksuz, voda šumi, beli kamenčki in srebrno dvigalo. Mati Božja, usmili se me. V naglici se nisem preoblekla, imam sprano trenirko, reklamno majico, brez modrca in s tem lesenim gnezdom na glavi zgledam kot klošar. Če se greš barvat, ne daš tagmašnih oblek gor.
Samo je prepozno. Sem že tam in Maša me čaka. Vsa lepa in urejena. Sigurno si misli, »dobr, da jo je pustil, glej kakšna je«, jo sodim.
Vsedem se na stol, najraje bi se pogreznila v zemljo. Kam sem padla.
In začnem še razmišljat. »Čakaj Janja, ali je to res dobra rešitev? Kaj če je ženska nora in me še bolj zaj..«, ne, ne bom napisala te besede.
Razmišljam dalje in si v možganih v živo predstavljam ta film, kako me čez eno uro z mašinco na balin, kot Demi Moore v filmu G.I.Jane. Ko je sama prijela mašinco in se pobrila. Srhljivo.
Jaz bi imela pa dolge lase. S tem olesenelim vrtincem na glavi. Skoraj sem začela jokat.
Maša zmoti moje misli, jaz jo presrano gledam. Ona prijazna, me poboža: »Vse bo ok, bova porihtali.«
Dragi moji, tri ure sem bila tam, bejba me je zrihtala.
Jaaaa, bivša od mojega bivšega....
Potem me je, ta zdajšnja bivša od mojega bivšega tudi ostrigla v lepo obliko. Dala mi je masko za čez noč na glavo in drug dan sem bila super. Spet kot lev ponosna na svoje lasje.
Takrat se je zgodilo nekaj zelo pomembnega. Z Mašo sva stkali posebno vez, ne, ne boste verjeli, postali sva prijateljici. Tako tesni prijateljici, da si rečeva sestri. Moja sis.
Zakaj pa ne, dve fejst punci na kupu!
Slika: Dve bivši, Maša in Janja leta 2014, jaz že rodila :)
Punčke, ki pomagajo spati otrokom, najdete tukaj.
Comments