HIŠA STRAHOV

Bila sem zelo majhna. Imela sem kakšne pet let, ko me je starejša sestrična Romana nagovorila, če si upam iti sama v klet.

Nisem želela posmehovanja, zato sem se pogumno odpravila na ta strašljiv podvig.

»Jaaa, upam si!«

Ko sem odprla vrata je bila tema, le kanček svetlobe je osvetljeval sive stopnice. Sem kar malo postala, če mislim resno. Bilo je mrzlo in hladna vlaga je butnila vame, čeprav smo bili sredi poletja.

Na vrhu je še bila svetloba, bolj ko si se spuščal, bolj je postajalo hladno in temno. Zdelo se mi je grozljivo strašno, vendar nisem želela priznat, da me je strah. Le še eno stopnico, pa še eno, pa bo. In vse bolj sem se pogrezala v temo.

Nato je zgoraj nekdo zaprl vrata.

Jaz leta 1977

Sestrična Romana, kdo pa drug. Nekaj časa sem tam stala, v temi in razmišljala, ali naj se le vrnem, pa sem si premislila. Vedno sem tamala in vedno me s Polono zafrkavata, da sem boječka. Zgoraj izza vrat se je slišalo hihitanje mojih sestričen.

Tipala sem stene, postajalo je čedalje bolj hladno. V noge me je pričelo zebsti, mislim, da bolj od tega, ker me je bilo tako grooozno strah.

Bolj ko sem stopala proti spodnjim prostorom, večjo grozo sem doživljala. Nisem dosegla luči, zato sem le tipala po stenah, ki so bile zaradi plesni mehkega otipa. Fuj, bile so smrdljive in puhaste. Vonjala sem zelje in krompir in po tem sem sklepala, da sem blizu dna.

Šlo mi je že pošteno na jok, vendar sem vse solze pojedla. Vse do zadnje, nisem boječka in pika. Nazaj že ne grem. Ne, to pa ne.

Dušilo me je zaradi strahu, plesni in neznanega. Zadnje stopnice do dna sem stopala hitreje, nato, sem mislila zaviti desno in sem pri vratih. Pa nisem našla vrat, zajela me je panika. Skoraj sem že zajokala, mislila sem, da te more ne bo nikoli konec. Takrat resno nisem vedela, ali sem pogumna, ali tako nora, da sem se pustila na finto.

Predvsem mi je bilo žal, da sem šla dol. To pa res.

Nato so se pred mano odprla ogromna vrata. Tam je stal moj oči. Takoj je prihitel k meni in me objel.

»Kje pa si?« me je vprašal.

»Strah sem premagala,« sem mu ponosno rekla.

V tistem trenutku sem bila ponosna, da sem bila tako pogumna. Polona in Romana sta mi dovolili, da se igram z njunimi punčkami in še bolje, z injekcijo, ki je nikoli nisem smela niti prijeti. Ta injekcija je bila neka svetleča plastika od starega lustra, samo izjemno pomembna.

Naslednji dan sem odšla z očetom k njegovi stranki, ki je bila poleg Tivolija v Ljubljani.

Zraven so imeli cirkusanti razne igre in med drugimi tudi Hišo strahov. In ker sem težila očiju in je on želel imeti mir, mi je dal denar.

Uf, tako fino se mi je zdelo, da sem šla lahko čisto sama. Od vsega me je najbolj mikalo v Hišo strahov. To mora biti dogodivščina, ki mi je ne bi hoteli plačati, sedaj pa jaz odločam, kam bom šla.

Juhu, kupila sem karto za v Hišo strahov.

Spalna punčka je posebna punčka, ki ponoči odganja strahce. Strahcem ljubezen!

Grem noter, v pravo Hišo strahov in kmalu se spet znajdem v temi, kjer so bili strašni glasovi. Ko si hodil naprej so se ti ugrezala stopala in grabile so te plastične roke, ki so v temi grozljive. Posebej za tako majhnega otroka. S stropa so visele nitke, ki so te božale po obrazu... no, bolj nežno grabile po obrazu.

In potem sem pomislila..., pa kam sem spet šla? Pa zakaj? Saj me je bilo že včeraj strah teme, danes sem pa spet tukaj. Hotela sem nazaj, ven iz hiše strahov, pa je bila za mano neka druščina.

Stopila sem naprej, ko se je celo dno udrlo za kar nekaj centimetrov, da sem padla po tleh. Hitro sem se pobrala, srce mi je razbijalo. K sreči je bil koridor kratek in hitro sem prišla ven na prosto. Kar nekoliko razočarana, da ni bilo tega več.

Tretji dan je moral oči spet k isti stranki. Peljal jim je podložke, ki jih je sam izdeloval v delavnici. Natančno sem vedela kako zatežiti, da dobim denar za cirkusante.

In kam me je spet vleklo? Ja, v Hišo strahov. Še enkrat. Kot odvisnika.

Spet sem kupila karto, da bi videla, če me je kaj manj strah. Šla sem noter, vendar tokrat sem poznala vse finte in sem se pričela zabavati. Hitro sem stopala, ko sem naletela na glasno skupino najstnikov, ki so se režali in kričali, ker jih je bilo strah.

Prišla sem do njih in rekla: »A se lahko prosim umaknete, ker grem jaz mimo!«

»Lej to tamalo, kolk je pogumna!« se je na glas režal nek fant in zakričal, ker so se mu ugreznila tla pod nogami: »Matr, kwa je to? Pa dajte prostor tej tamali, kolk je dobra, hahahaha!«

Publika me je spustila naprej in v temi sem čutila občudovanje. Meni se je strašno dobro zdelo, ven sem prišla kot zmagovalka. Kosala sem se s tavelikimi.

Počakala sem jih, ker sem želela pobrati še zadnje lovorike svojih občudovalcev. Seveda so mi ploskali in se režali, ker sem bila tako majhna.

Jaz pa sem stekla nazaj k očiju, ki me je že iskal. Vse sem mu povedala in se je režal. Moj oči.

Moj oči Janez in jaz leta 1975.

Punčke, ki pomagajo pri spanju tukaj.